Intervju z Nino Kajzba

Iz Šampiona v svet.

Kot prvo gostjo v seriji “Enkrat Šampion, vedno Šampion” gostimo Nino Kajzba, eno najuspešnejših nogometašic svoje generacije, ki je svojo nogometno pot začela prav v NK Šampionu. V našem klubu je trenirala od otroštva pa vse do 14. leta, nato pa jo je pot vodila v ŽNK Pomurje, Italijo, Belgijo in danes v Švico, kjer nastopa za FC Zürich. Ob tem je tudi pomemben član slovenske ženske članske reprezentance, svoje izkušnje pa je delila tudi v knjigi Lajfovanje, v kateri iskreno piše o odraščanju, nogometu in življenju mlade športnice. 

V pogovoru se je z nami vrnila na začetek svoje poti in delila nekaj spominov, razmišljanj ter nasvetov za mlade nogometaše in nogometašice, ki danes trenirajo na istem igrišču kot nekoč ona.

1. Nina, hvala, da si si vzela čas za ta intervju! Ko danes pogledaš nazaj – kaj ti najprej pade na pamet, ko pomisliš na svoje začetke v NK Šampion?

Hvala vam za povabilo in lepe uvodne besede oz. predstavitev. Prvi trenutki v NK Šampionu so spomin na igro, v katero sem se hitro zaljubila, ter predvsem zabava in veselje ob prvih stikih z žogo. Nasmehi ekipe, skupinsko soočanje otroških pogledov, prvi občutki združevanja ne le igralcev na igrišču, vendar vseh ljudi okoli njega, ter pozitivna energija – to so spomini, ki me ne bodo nikoli zapustili.

2. Kaj meniš, da ti je NK Šampion dal poleg nogometnega znanja?

Naučil me je, kako pomembno je premagovanje ovir skupaj in da je v ekipi vse lažje, če sodelujemo in si pomagamo. Predvsem pa mi je predstavil vpliv tega športa na skupnost. V tistih prvih obdobjih so to skupnost predstavljali starši otrok. Neverjetno je, kako se še danes spomnim zaključnih piknikov in turnirjev, ki so nas tako združevali.

3. Pot od mladinske igralke do igranja v tujini zagotovo ni bila vedno lahka. Kateri trenutek je bil zate najtežji in kako si ga premagala?

S čimer koli v življenju se ukvarjamo, bodo nastopili težki trenutki. Nogomet je bil zame vedno tisti prostor, v katerem se je zdelo, da vse skrbi izginejo. Lahko bi rekla, da je bil tisti oddih od realnega življenja. Ko pa enkrat prideš do višjega nivoja oz. profesionalizma, večjih pritiskov, morda poškodb, problemov, ki niso le male skrbi, pa hitro pozabiš, da gre le za igro in da je potrebno uživati.

Prvo leto, ko sem se podala v tujino, sem se kar hitro morala soočiti s prvo težjo poškodbo, ki me je oddaljila od zelenic za celotno sezono. V tistem obdobju sem začela sebe spoznavati na drugačen način. Prvič sem nekako odraščala brez nogometa, daleč od družine, primarne kulture in prijateljev. Spoznala sem šport in praktično življenje iz druge perspektive kot do sedaj. Videla sem ogromno negativnih vidikov, ki so me počasi postavljali pred kruto resnico, za katero nisem vedela, ali sem ji lahko kos. Nogomet je bilo težko videti kot igro, nekako je počasi postal moj vsakdan z napori.

Minili sta dve sezoni v Rimu in nekako sem čutila, da ni to to. Menila sem, da potrebujem novo okolje, da ponovno prebudim igrivo Nino v sebi. Podala sem se v Napoli z upanjem na bolje, vendar sem tam preživela najtežje leto v moji karieri do sedaj. Izkusila sem trenutke, v katerih sem čutila odpor do športa, ki se je vlekel več mesecev. Želela sem nehati, želela sem obupati. Tisto leto me je oblikovalo v žensko, na katero sem danes ponosna vsak dan.

To obdobje sem premagala s podporo družine, prijateljev in ljudi, ki so verjeli vame, ljudi, ki so videli v meni nekaj več kot jaz v tistem obdobju. Prestop v Parmo po tej sezoni je bila odločitev, ki sem jo sprejela iz spoštovanja do sebe, da si zaslužim še eno priložnost. Čutila sem se dolžno, dolžno mali Nini pokazati, česa je sposobna.

V Parmi sem se prerodila, našla sem tisto svojo iskro tako na kot tudi izven igrišča. Rekla bi, da je bil tisti borbeni oven v meni močnejši od vseh dvomov in zgrizel iz mene pogum. To obdobje, ki se je vleklo kar nekaj časa, me je naučilo toliko, da je nemogoče opisati z besedami, in to je tisti čar športa, v katerega sem se ponovno zaljubila.

4. Veliko naših mladih igralcev sanja o tem, da bi nekoč igrali v tujini. Kaj bi jim svetovala že danes?

Igrati v tujini pomeni kosati se z najboljšimi, zato je nasvet, ki ga lahko dam, ta, da dajo vedno svoj maksimum. Vsak trenutek je pomemben, vsaka dodatna ponovitev, moment poslušnosti, tisto dodatno delo, ki ga nihče ne vidi. Vse te stvari so tiste, ki na dolgi rok naredijo razliko. Pogum, da sanjajo in verjamejo, da je nemogoče mogoče, vendar ob tem ne pozabiti, da je nogomet igra, je veselje, je šport, ki združuje. To je tisto, česar naj ne pozabijo nikoli.

5. Kaj misliš, da loči dobre igralce od tistih, ki jim uspe priti na najvišjo raven?

Da nikoli ne obupajo, v kakršni koli točki življenja, da verjamejo vase in v pot, na kateri so, tudi če se vsem ostalim zdi nesmiselno. Tiste male stvari, ki jih storijo vsak dan, so na dolgi rok stvari, ki naredijo razliko. Trdo delo in doseganje svojega maksimuma na dnevni bazi.

6. Kako danes izgleda tvoj vsakdan kot profesionalna nogometašica? Česa ljudje mogoče sploh ne vidijo?

Iz dneva v dan se razlikuje, odvisno od tega, ali imamo dva treninga ali enega, ali imamo tekmo oz. potovalni dan ali prost dan. Jaz rada živim raznoliko in si napolnim in popestrim dni. Vendar, kar bi rekla, da ljudje ne vidijo, so tisti momenti izven igrišča, ki so ključni za nastop na njem, in to so predpriprava, regeneracija po aktivnostih, rutine pred spanjem oz. jutranje, dodatni treningi, specifično usmerjeni v moje pomanjkljivosti, sestanki in analize, priprava obrokov, mentalna priprava ipd.

Poleg tega pa vseeno normalno življenje, socializiranje z ljudmi, ukvarjanje s stvarmi, ki jih imam rada, ohranjanje stikov na daljavo, trenutno učenje novega jezika oz. tudi posvečanje moji izobrazbi. Tako da ja, moji dnevi so kar pestri, ampak kot si jih naredim. Vsak športnik si jih zapolni po svoje.

7. Če bi lahko nekaj povedala sebi, ko si bila še deklica v NK Šampionu, kaj bi to bilo?

Verjemi vase, daj svojih 100 %, še posebej na dni, ko nimaš energije, in uživaj v vsakem trenutku, še posebej v tistih najmanjših.

8. Kaj ti pomeni, da si lahko danes zgled mladim igralkam in igralcem, ki trenirajo tam, kjer si nekoč začela tudi sama?

Počaščena sem in v veselje mi je. Dala bi jim vse, da bi jim omogočila, kar potrebujejo, oz. jim pomagala pri tem, da ne ponovijo istih napak kot jaz. V težkih momentih se skušam spomniti na malo Nino, ki je drvela med fanti in sanjala o tem, kar živi danes. Ker sama nisem imela nikoli neke posebne osebe, po kateri bi se zgledovala, sem vesela, da sem to lahko jaz drugim.

Šampionovih 5

Najlepši stadion, na katerem si igrala ali si na njem spremljala tekmo?

Camp Nou, preden so ga prenovili.

Nogometaš ali nogometašica, ki te najbolj navdihuje?

Alexia Putellas.

Najljubši nogometni klub?

Barcelona.

Ali pred tekmo poslušaš glasbo? Če ja, katera pesem je trenutno na tvoji playlisti pred tekmo?

Vedno. Trenutno veliko španskih in italijanskih pesmi - Halo (Samurai Jay, Vito Salamanca).

Messi ali Ronaldo?

Messi.

OBVESTILO ZA MEDIJE

Intervju je avtorska vsebina in last NK Šampion. Povzemanje, kopiranje, reproduciranje ali druga uporaba vsebine intervjuja v drugih medijih ni dovoljena.